Probudi se, još te nisam pitao ono što se pita kad se kleči.

Tri mjeseca, svaku večer, isti sat,
isti hodnik, isti miris, isti kat.
Primim ti ruku, pričam ti sitne priče,
a tebi se ni trepavica ne miče.
Pas ti na papučama spava, k'o da zna
da ćeš se jednom vratiti iz ovog sna.
Kažu da sve čuješ, samo ne možeš van,
pa ti pričam, da ti budem prozor u dan.
Probudi se, još te nisam pitao
ono što se pita kad se kleči.
Probudi se, samo da mi kažeš
onu najkraću od svih riječi.
A ja sam sve spremio za nedjelju,
a sad sjedim uz tvoju postelju.
A ja ću čekati, i trpjet' ću sve,
probudi se, pa makar rekla ne.
Prošlo je ljeto, nisi vidjela more,
a doktori sve tiše govore.
Jedan mi kaže: „Idi kući, sine,
odmori se malo, dok ovo ne mine.“
A ja ostanem, vjeran k'o tvoj pas,
i ne mičem se od tebe ni na čas.
Kažu da sve čuješ, samo ne možeš van,
pa ti pričam, da ti budem prozor u dan.
Probudi se, još te nisam pitao
ono što se pita kad se kleči.
Probudi se, samo da mi kažeš
onu najkraću od svih riječi.
A ja sam sve spremio za nedjelju,
a sad sjedim uz tvoju postelju.
A ja ću čekati, i trpjet' ću sve,
probudi se, pa makar rekla ne.
Danas je nedjelja, i spustim se na koljena,
i pitam te tiho, kraj tvog ramena.
Stavim ti prsten, i hladna ti je ruka,
a ti ništa, ni pokreta, ni zvuka.
Probudi se, sad sam te pitao
ono što se pita kad se kleči.
Probudi se, samo da mi kažeš
onu najkraću od svih riječi.
I stisneš mi ruku, slabo, jedva,
i viknem: „Sestro, ona čuje, ona zna!“
I stisneš opet, jače nego prije,
i to nije bilo „ne“. To je bilo „da“.
Probudi se…
čeka nas more.
Verz za deljenje
Vprašanje za vas
Kaj bi rekli nekomu, ki ga imate radi, če bi vedeli, da vas sliši?
Ali pa mi povej svojo zgodbo s to pesmijo →






